Istrska kultura

Istrska noša

V preteklosti so se tudi v Slovenski Istri oblačila razlikovala med vsakdanjimi in nedeljskimi oziroma prazničnimi. Možje so nosili do kolen dolge in ob straneh preklane hlače, belo široko srajco ter doma spletene nogavice. Praznične hlače so bile največkrat rjave ali modre in so segale čez kolena. Narejene so bile iz domačega sukna. Čevlje so nosili le ob nedeljah in praznikih, drugače so obuvali opanke, doma narejene čevlje iz platna z gumijastimi podplati. Ženske so nosile krila, srajce z rokavi do komolcev iz domačega platna in predpasnik, na glavi pa ruto (»faču« ali »fačou«). Ob praznikih so si žene nadele ruto tudi čez ramena, vse čez oprsje, in jo zataknile za pas predpasnika, okoli pa je bil zvezan pas oziroma širši trak. Nad srajco so oblekle kamižot, suknjo brez rokavov, narejeno iz tankega volnenega blaga. Kar nekaj kulturnih društev in posameznikov ohranja izvirno istrsko nošo, pesmi in običaje.

Istrski godci

Ljudska glasba Istre je zelo bogata. Poznamo starejše izročilo z dvoglasjem v tako imenovani “istrski lestvici” in njenih novejših spremembah, ki je bila prisotna v nekaterih obmejnih vaseh Slovenske Istre, novejše izročilo pa je tonalna glasba. K slednji sodijo napevi, pesmi iz slovenskega dela Istre. Po istrskih vaseh so v preteklosti poznali dve vrsti godcev, »zingarje«, ki so godli na godala, ter »muzikantarje«, godce na pihala, ki jih je bilo običajno več. Oboji so igrali za ples, »muzikantarji« pa tudi na procesijah in pogrebih. Zelo priljubljeni so bili tudi godci na diatonično harmoniko ali trieštino. Še danes delujejo številne godbe na pihala, folklorne in glasbene skupine, ki ohranjajo ljudsko izročilo.

Glagolica

Glagolski rokopisi in tiskane knjige spadajo med zgodovinsko kulturno bogastvo Istre in so velika posebnost tega prostora. V 9. stol. sta brata Ciril in Metod začela širiti krščansko vero med Slovani na Balkanskem polotoku. Za pisanje v slovanskih jezikih si je Ciril izmislil pisavo, ki se je je prijelo ime glagolica. Jeseni leta 867 je v Benetkah pred latinskimi duhovniki zagovarjal pravico do oznanjanja vere v slovanskem jeziku in pisavi ter dosegel pomemben uspeh: že naslednje leto je papež Hadrijan II odobril glagoljaško bogoslužje – to je uporabo slovanskega jezika, zapisanega v glagolici. V tem obdobju je cela severna in zahodna Evropa uporabljala v bogoslužju samo latinščino.

Glagolico so redno uporabljali za verske in tudi za posvetne namene v Istri in v hrvaškem Primorju (zlasti na otokih v Kvarnerju). Na tem območju je glagolica doživela pravi razcvet ob iznajdbi tiska – prva tiskana knjiga v glagolici je izšla leta 1483 (Mašna knjiga oziroma Misal). Pri pripravi glagolskih tiskov je pomagal tudi Primož Trubar, ki je glagolico imenoval “hrovaška” pisava. Vendar glagolica ni bila le hrvaška. Tudi na Slovenskem je ohranjenih precej glagolskih zapisov. Največ jih je seveda ob hrvaški meji: v okolici Kopra in v severni Istri (npr. Krkavče, Šmarje, Puče, Gračišče), pa tudi v znani cerkvi sv. Trojice v Hrastovljah.

Kali

Puč ali peč, lokva ali lokev, kaluža, vaška mlaka in še kakšen izraz bi se našel za kal, ki je bil v preteklosti grajen z glavnim namenom napajanja živine. V Slovenski Istri se kali nahajajo praktično v vsaki vasi. Veljajo za edine stoječe vode v Slovenski Istri in na Krasu, predstavljajo pa tudi življenjski prostor številnih danes ogroženih rastlin (vodnih in obvodnih) in živali (žabe, pupki, kačji pastirji itd.). V Sloveniji je znanih več imen krajev, ki se navezujejo na to posebnost: Kal, Črni Kal, Kalič, Loka, Predloka, Lokev, Puče. Kali imajo visoko pričevalno in demonstrativno vrednost ter prispevajo k prepoznavnosti našega podeželskega območja. Ob prireditvi, ogledu muzeja ali obisku vinske kleti si lahko obiskovalec ogleda tudi vaški kal, ki predstavlja muzej v naravi.

Šterne (vodnjaki)

„Šterne” so v zemljo izkopane jame, ki se na vrhu zaključujejo s krožnim iz kamna zgrajenim delom, ki ga pokriva pokrov. Nad pokrovom je na železni polkrožni palici postavljen vitelj, s pomočjo katerega po vrvi v šterno spušča vedro („štenjak”, „šićelj”). Skoraj vsaka hiša je imela svojo „šterno” v katero se je iztekala deževnica. Vodo iz „šterne” so rabili v sušnem obdobju za pranje, za napajanje živine ter druga opravila. „Šterne” imajo bogato pričevalno vrednost in so se ob mnogih istrskih hišah ohranile do danes.

Šavrinka

Istrsko ženo ali Šavrinko so poimenovali po pokrajini (Šavriniji oz. Šavrinskem gričevju), kateri so pripadale. Med istrskimi ljudmi je bilo razširjeno mnenje, da je ravno ženska držala vse tri vogale hiše. Šavrinka je bila namreč zelo delovna ženska. Zaradi gospodarske krize in lakote, ki je pogosto pestila v Istri, je morala poleg vzgoje otrok in hišnih del, opravljati tudi opravila na kmetiji in prodajati domače izdelke v sosednjem Trstu, kamor se je odpravila peš skupaj z osličkom.

Glede na tradicijo svojega dela so se Šavrinke med seboj razlikovale. Najbolj znane in najštevilčnejše so bile jajčarice, ki so od hiše do hiše hodile pobirati jajca in jih v plenjerjih na glavah ali v bisagah na oslih tovorile prodajat v Koper ali Trst. Obstajale so tudi krušarice (pekle domač kruh in ga nosile prodajat skupaj s sadjem in zelenjavo), mlekarce (tovorile mleko) in perice, ki so iz mest nosile domov perilo, da so ga lahko prale.