Bečanci

Pobočje južnega marežganskega hriba pod Plahuti in Krmci, nosi prgišče hiš, ki spadajo pod zaselek Bečanci. Tu se pobočje začenja blago spuščati proti Rokavi in se niže izgubi v gozdnati Komuneli.

Ime Bečanci ali Bičanci izvira iz prejšnjih stoletij, ko se je priženila mlada žena iz Glema, ki so jo imenovali Bečanka. Takrat je bilo tukaj le par hiš. V njih pa je stanovalo po več generacij skupaj. V Bečancih je živela družina Krmac, ki se je sem priselila iz Rokavcev, ki so po pripovedovanju domačinov, najstarejši zaselek tod okoli.’Klikni’ za povečavo!

Družina Krmac, po kateri zaselek Bičanci nosi ime, je bila ena najbogatejših in premožnih na tem področju. V svoji rodbini so imeli tudi izobražence, ki so bili prava redkost v takratni Istri. Jedro družine je bila vedno njihova kmetija v Marezigah, čeprav so imeli zemljo celo v Trstu. Domač gospodar je posle, ki jih je opravljal vedno zapečatil s svojim pečatom.

Danes na domačiji pri Bečancih živi družina Lovrečič. Gospod Franko Lovrečič je poročil zadnjo predstavnico družine Krmac iz Bečancev. Njegov brat pa je odkupil drugo staro domačijo na drugi strani zaselka.

Stare hiše se obnovljajo in v njihovi bližini se gradijo nove. Hiše tako tvorijo strnjen zaselek s kortami in vrtovi, ki se razvija okrog ceste za Rokavce in Komunelo ali Kamenelo, kot področju pravijo domačini. Bičanci segajo na zahodu od potoka, ki izvira pod Plahuti, prečka cesto in si dolbe strugo proti Rokavi. Na drugi strani pa vse dokler je asfaltna plast na cesti za Rokavce.

Zaselek je potopljen med njive, vinograde in oljčnike. Sončna lega in relativna zaščitenost pred burjo dajeta dobre pogoje za za trto in oljke, čeprav je tukajšnja zemlja nekoliko bolj pusta.

V preteklosti so se ljudje preživljali največ z živinorejo in pridobivanjem mleka. Ženske iz okolice Bečancev so nosile prodajati mleko v Trst v petnajst litrskih posodah, ki so jih natovorile na svoje muše.

Od takrat pa je minilo veliko časa in časi so se močno spremenili. Ljudje so zaposleni v Kopru in se morajo vsakodnevno prevažati v mesto na delo in po opravkih. Tako daje majhen zaselek vtis, kot da je prazen in da se skulpture gospoda Lovrečiča, ki so posejane po zaselku, kar same pogovarjajo z vetrom in med seboj.