Breči

Breči so majhen strnjen zaselek na začetku pobočja farneškega hriba. Jugovzhodno, kakih tristo metrov stran, se že dviga vrh Hriba in na njegovem pobočju že lahko vidimo prve hiše Puč. Do zaselka pelje desni odcep, ki se tik pred tablo Puče ločuje od glavne ceste,  naredi ovinek skozi zaselek in se nato spet   združi z njo kakih 140 m nižje. Tako lahko pridemo v Breče iz Puč ali Šmarij.

Že prvi bežni pogled na Breče nam prikaže nekdanji čut za gospodarnost istrskega človeka. Hiše so razporejene na tak način, da zavzamejo čim manj prostora obdelovalnim površinam, ki se nadaljujejo zahodno od zaselka. Novi časi spreminjajo stare podobe domačij in tako nas cesta popelje mimo na novo ometane in preurejene oranžne hiše, ki ima na dvorišču smreko in palmo. Hiše so večinoma  razporejene v vrstah, ki sledijo obliki pobočja, tako da dajejo zaselku pahljačast tloris. Danes se stavbe v Brečih hitro prenavljajo in razveseljivo je, da velika večina domačinov želi ohraniti pristno istrsko podobo Brečev. Lep primer zavezanosti tradicionalni stavbarski tradiciji je hiša v središču vasi.

Breči so bili od nekdaj tesno povezani s Pučami, le pod Italijo sta bila zaselka Breči in Planjave avtonomni enoti. Sicer pa so spadali pod koštabonsko komuno, v kateri so imeli svojega predstavnika skupaj s Pučami. Ime je zaselek dobil po priimku Brec, ki domnevno izhaja iz Južne Tirolske. V starih dokumentih, ki se nanašajo na delovanje koštabonske komune, pogosto naletimo na ta priimek.  Sredi vasi je včasih kraljevala velika posest Florinda Breca, ki je imela ogromno gospodarsko poslopje. Nekoč je Brecovo gospodarsko poslopje in stanovanjsko hišo povezoval volt, ki se je raztezal nad ulico. Ob njegovi stanovanjski hiši pa je delovala krušna peč. Velja omeniti, da so na mestu, kjer je danes zaselek, našli dve plošči z rimskima pečatoma “C. Titi Hermerotis ” in “P. Ituri Sabini”, kar lahko nakazuje, da so tod potekale pomembne prometnice v tisti dobi.

Včasih so se tukajšnji ljudje ukvarjali predvsem s poljedelstvom in živinorejo. Kot za Puče, velja tudi za Breče, da so bile tukaj doma mlekarice, ki so nosile mleko  v Koper in druga obalna mesta. Tam so ga prodajale odjemalcem, ali pa same na trgu. V Brečih je bila pred vojno tudi trgovina z mešanim blagom, ki je po vojni prenehala delovati, saj so novo odprli  v Pučah. Pod zaselkom, nasproti zdaj izsušenega in zasutega kala, je nekdaj bila prašičereja. Stavba je novejša in so jo sezidali v času kolektivizacije, nato pa je stavbo prevzela zadruga in koprska Agraria. Danes je v privatnih rokah.

Breči so imeli svoje lastno zajetje pitne vode imenovano Breč. Nekoliko višje, na glavni cesti za Šmarje se nahaja izvir in perilnica pri Kostanjevcu. Pod vasjo nekje  med Breči in Pučami se je nahajal tudi kal, a se je posušil čim ni bilo več živine, ki bi se v njem napajala. V kratkem nameravajo na tem mestu urediti avtobusno postajo z obračališčem.

Vodovod je prišel razmeroma pozno, šele leta 1986. Kot v Pučah, so tudi tukaj sodelovali domačini pri njegovi izgradnji. Do takrat so si redki domačini pomagali s hidroforji. Električna napeljava pa je v vas prišla leta 1952. S prihodom vodovoda in kasneje tudi telefona so se razmere za bivanje nekoliko izboljšale in leta 1991 si je po dolgem času tu ustvarila dom mlada družinica.

V Brečih so bili prisotni naslednji priimki: Brec, Mohorčič, Novak, Pucer in Viler.

Danes imajo prebivalci Brečev službe v mestih, kjer si služijo vsakdanji kruh. Tudi breški otroci skupno s pučarskimi obiskujejo osnovno šolo v sosednjih Šmarjah, kamor se vsako jutro odpeljejo z organiziranim prevozom. V zaselku je 12 družin in od tega so štiri gospodinjstva občasna, ki zaživijo le ob vikendih. To je kar lep napredek v primerjavi z letom 1991, ko so bili po popisu prešteti le štirje prebivalci.