Burji

Ko prihajamo v Marezige iz Sv. Antona, se povzpnemo na marežgansko planoto in tik pod najvišjo točko, pridemo v prvi marežganski zaselek, imenovan Burji.

Čeprav je zaselek dobil ime po priimku Burja, se mu ime dobro podaja tudi zato, ker je zaselek pod močnim vplivom mrzlega severovzhodnika. Na vrhu marežganskega hriba ga ne loči od vetra niti kak borov gozdič. Področja okoli zaselka, Na hribu, Marišče, Na ravni, ki je obrnjeno na vzhodno stran in Kozara, ki se razteza na zahodu, so kot nalašč za pridelavo izvrstnega refoška. Na južni strani pa se zaselek takorekoč dotika z marežganskim pokopališčem in s tem tudi Marezigami.

Staro jedro zaselka je strnjeno nad cesto in hiše imajo vsa pročelja obrnjena na jug. Kortice so skrbno tlakovane in skoraj vsaka se lahko ponaša s svojim vodnjakom. V njegovem središču je nekoč stala lipa, pod katero so se zbirali Burijci. Žal ta del počasi propada, saj je večina teh hiš praznih in čakajo boljše čase.

Okoli starega jedra pa so zrasle nove hiše s krasnimi vrtovi in nekdanjimi kmetijskimi orodji, ki danes služijo za okras. Novogradnje si iščejo prostor čez cesto, Na ravni. Nekatere hiše pa se obnavljajo tudi v samem zaselku.

Burji so bili znani po veličastnem hrastu, ki ga je opisal tudi Valvazor. Hrast je bil tako širok, da ga je komaj objelo osem mož. V njegovi duplini pa so ljudje igrali karte. Pod Italijo ga je huda pozeba močno prizadela, zato so ga posekali.  Domačini se spomnijo, da ko je padla njegova največja veja, se je stresla celo stara marežganska šola.

Iz Burjev je bil, poleg znanega Ivana Babiča-Jagra, tudi bivši avstrijski mornariški oficir Ivan Čeplar, ki se je ravno tako aktivno udeležil marežganskega upora, leta 1921. Med vojnama so v teh krajih pobirali velike davke na kmetijo in mnoge domačije so šle na boben ali na “inkant”, kot pravijo domačini. Od takrat se je vas počasi praznila in šele v zadnjih letih se vračajo potomci starih ali prihajajo novi prebivalci. Tudi druga svetovna vojna je močno prizadela tukajšnje prebivalce. Mnogi so bili vpoklicani v italijansko vojsko ali pa bili internirani v Nemčijo, od koder se niso več vrnili.

Na vrhu hriba je bilo vedno prisotno  pomanjkanje vode. V poletnih časih so se šterne na kortah kmalu izpraznile in ljudje so morali po vodo v bližnje potoke in izvire ter škedance-vodna zajetja, predvsem pa na Mrzlek, ki izvira pod vasjo na severni strani.

V vasi so bili tukajšnji ljudje od vedno vezani na pridelavo refoška. Danes tej tradiciji zelo uspešno sledi Vili Bržan, ki prideluje izvrsten refošk in ima svojo klet.

Kot v drugih predelih Istre so tudi tukaj ustaljena domača imena, ki se držijo posamezne domačije. Tako so Štoki-Čufarji in Rošini, Babiči so Pištani.  Od nekdanjih dvesto jih danes živi okrog petdeset, če vštejemo tudi nove priseljence.

Burji so bili opremljeni z električno napeljavo leta 1948-49. Vodovodna napeljava pa je prišla na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja.