Na makadamski cesti, ki poteka vzdolž doline reke Dragonje se tik pred mostom odcepi pot, ki nas pripelje v verjetno najnovejši zaselek Krkavč.
Kmalu potem, ko pot prečka strugo Drnice, kot pravijo domačini potoku Fenedi, se odpre vala, ki se blago spušča med gričem Sv. Mavra in brežino Letišče, proti dolini reke Dragonje. Ob vznožju Letišča je tudi izvir, ki nikoli ne presahne.
Da so se sem preselili ljudje, je v največji meri botroval ravno izvir. Le tri generacije nazaj je bila tu le lesena lopa. Najprej se je sem priselil Pucer z nevesto in iz male lope naredil hiško. Ker ni imel moških potomcev, se je na domačijo priženil Kerin iz bližnjega zaselka Pršuti. Tudi on ni imel moških potomcev, zato je prišel še tretji priimek. Iz vasi se je priženil Jerebica. Tako je rodovina Jerebica vztrajala v Dragi vse do leta 1985.
Na Dragi je bila od vedno bogata kmetija. Vedno so imeli ljudi na “žrnadah” v zameno pa so gospodarji orali z istrskimi voli. Od praznikov zavzema posebno mesto praznik kolin. Ta je namreč za razliko od drugih, ki so se odvijali na vasi v Krkavčah, vezan na dom. Domačim še posebej ostaja v spominu recept “Sofrta”, ki je značilna jed iz preteklosti.
Sestavine:
- sveža svinjska kri
- črno vino
- ledvičke
- polenta.
Najprej skuhamo polento, v katero vmešamo črno vino in kri. Nato dodamo še ocvrte ledvičke.
Pa dober tek!
Poleti je v Dragi zelo prijetno, saj je sama stavba skrita pred najhujšim soncem. Pozimi pa te kraje hudo pesti slana. Domačini pomnijo, kako je slana naredila debelo skorjo, ki je trajala tudi po več kot mesec dni.
Vlaga in neprimerni pogoji za življenje, predvsem velika oddaljenost od centrov je botrovala, da so si domačini zgradili novo hišo na Gradišču. Staro domačijo pa so oddali v najem.
Danes so vse stavbe v Dragi zaprte, saj v njih nihče več ne prebiva. Nekatere je že dodobra načel zob časa in jih sedaj že objema zidno rastlinje. Kljub temu pa življenja ne manjka. Najemnik ima namreč tu svoje živali. Po dvorišču se sprehajajo race, gosi, hitri zajčki in seveda muce, ki ne manjkajo na nobeni domačiji. V hlevu je tudi nekaj živine in v okolici so parkirani različni kmetijski stroji.
Na nek način se je tako stara kortina, ki je začela svojo pot kot zavetje živini in je potem nekoč bila celo zaselek, vrnila na svoj začetek.
