Na slemenu, ki ga jugovzhodno brazdajo izviri Miklinice in se južno razprostira nad dolino Malinske, poteka starodavna cesta Gradin- Oprtalj. Na severni strani, na korenu slemena pa se dviga mandrijski hrib in točno pod zaselkom Stare Mandrije, je križišče cest, ki peljejo za Abitante in Oprtalj. Tukaj se nahaja niz starih hiš in lepa nova domačija na drugi strani ceste, ki sestavljajo zaselek Kalina.
Pod Kalinami je področje, ki se imenuje Močvir. Desno po stari kolovozni cesti za Oprtalj je Ravnica, nad cesto je področje poimenovano Na vrhu, zahodno od Kalin, pa je področje imenovano Jazbina. Na križišču, preden pridemo v Kaline, se nahaja področje imenovano Škrč.
V zaselku živi le družina Grižančič, ki se je sem priselila leta 1997. Včasih je tukaj živelo več družin, čeprav nikoli več kot štiri. Značilno za domačine je, da imajo zelo razvejano družinsko drevo in se ponašajo s sorodniki po vseh okoliških krajih. Družina Grižančič po vsej verjetnosti izvira iz Brezovice. V zaselku sta prevladovala priimka Šavron in Grižančič.
Kaline so bile od vedno samostojen zaselek. Imajo tudi svojo zgodovino. Verjetno je zaselek star okoli tristo let, če štejemo od takrat, ko se je to ozemlje na novo poseljevalo. Kaline je druga svetovna vojna močno prizadela. Leta 1944 je prišla nemška enota in iskala partizane, ki so se zbirali v teh krajih. V zaselku so našli le devetdesetletno starko, ki jim ni hotela izdati ničesar. Zato so ji zažgali ličje v hiši in skedenj. Na njeno srečo so hitro odšli in je lahko pogasila vsaj ličje, medtem ko je skedenj z živino vred zgorel.
Danes Kaline, skupaj s Staro Mandrijo spadajo pod Abitante. Na žalost so se v šestdesetih in sedemdesetih letih ti zaselki dobesedno izpraznili, kljub dejstvu, da je bila takrat cesta asfaltirana in je bila napeljana tudi električna napeljava. Takrat je vztrajal v Kalinah le oče Fabia Grižančiča, vendar se je moral odseliti tudi on, zaradi slabih življenjskih pogojev. S kmetijstvom se ni dalo več preživeti, službe in šole pa so bile predaleč. Za to je takratna oblast pridružila Kaline in Staro Mandrijo Abitantom.
Gospod Grižančič se spominja zelo hudih zim. Kot otrok se je nekoč zbudil v svoji postelji, na katero je čez noč napihala burja za nekaj centimetrov debelo plast snega. Do ceste za Abitante, kjer se je nahajal najbližji kal za napajanje živine pa so morali skopati tunel skozi več kot dva metra velike zamete. Kljub trdemu življenju, pa se spominja tudi lepih trenutkov.
Pod Italijo so tudi prebivalci Kalin morali služiti lire za odplačevanje trdih davkov. Ker samo kmetovanje ni bilo dovolj donosno za odplačevanje, so si ljudje pomagali z gozdnimi sadeži, gobami, brinjem … Njiv ni bilo veliko, vendar so bile dovolj velike, da so ljudje gojili poleg osem do deset krav za mleko in meso tudi vola. Za pot v Trst so imeli nekateri tudi osličke. Poleg živinoreje in obdelovanja njiv, so bili domačini posebej ponosni na svoje vino. Poleg tipične istrske vinske sorte malvazije in refoška, so pridelovali tudi tako imenovano Avgustovo grozdje, iz katerega so pridelali vino za posebne priložnosti. Okolica Kalin je bila od vedno zelo bogata z vodo, danes pa žal ni več tako. Vsi izvirki in kali, ki so obdajali zaselek so se posušili. Po opažanjih gospoda Grižančiča se okoliška zemlja pogreza.
Grižančičevi danes kljubujejo vsem težavam in nestrpno pričakujejo napeljavo vodovoda, ki se obljublja v kratkem. Do sedaj pa so si lično uredili svojo novo domačijo in njeno okolico.
