V Pavliče pripelje ozka stranska asfaltna cesta (1.2 km), ki se na križišču pri Mijelu odcepi desno in se za Sirči spusti navzdol v vas.
Pavliči so manjše gručasto naselje nad strugo Stranice in Dragonje pod Krožičem. Zaselek deluje precej odmaknjen od ‘sveta’, čeprav ni daleč od glavne ceste. Staro jedro zaselka se trdo oprijema tamkajšnega hriba. Dvorišča domačij v Pavličih so gladka in čista – asfaltirana. Nekaj športnih naprav nazorno govori, da je v Pavličih prisotno tudi živahno športno življenje. Posebno v nedeljah, ko se zberejo ljudje od blizu in daleč, so Pavliči polni življenja in mladosti. V vasi se tu in tam oglašajo tudi domačih živali. Okolica vasi je kmetijsko obdelana, precej je njiv, vinogradov in sadovnjakov.
Posebno poglavje Pavličev pa so seveda daleč znane pavliške češnje. Že pred sto leti je tu češnjev nasad postavil Pavlič Peter – Pijero Juckić, njegovi nasledniki pa ga še danes skrbno gojijo, širijo in bogatijo. Cepiči te sorte češenj so zelo znani, od blizu in daleč hodijo ponje v Pavliče. S pavliško sorto češenj se ukvarja in jo preučuje tudi goriški sadjarski inštitut. Na vseh predstavitvah in praznikih češenj zasedajo pavliške češnje pomembno mesto.
PAVLIŠKE ČEŠNJE
Blago sredozemsko podnebje prodira po strugi Dragonje vse do Pavličev in tako mili zimske vdore hladnih zim. Zato n.pr. oljka uspeva le še v Pavličih. Že v bližnjih Sirčih oljk ne sadijo več, saj je mraz zanje že prehud. Gojijo predvsem tri vrste oljk: Črnice, Belice, Burule.
V Pavličih sadijo tudi trkin (koruzo), ki je stara okoli 60 let in ni hibrid. Naredi velike glave, take, kot jih hibridna koruza ne daja. Krompirju pravijo tukaj Albonež, ker so ga prinesli iz Labina (Albone). Sorte v Pavličih najbolj znanih fig pa so: Mataluse, Rovane, Enkanore, Pinčarice, Delamadona.
V Pavličih so sicer imeli vedno veliko sadja. Posebno ugodna lega, ki se razlikuje od višjih ali nižjih leg v okolici, je vasi omogočala, da so tudi v obdobjih pomanjkanja hrane lažje preživeli.
Plast rodovitne zemlje v Pavličih ni debela, kajti pod njo se rad skriva trdi kamen. Tam, kjer se v vsej svoji belini prikaže iz zemlje, se lepo vidi kako ga počasi razjeda voda. Toda tukajšnji ljudje so že zelo zgodaj, že v davnini spoznali, da lahko prav trdi kamen uporabijo v svoj prid. Tako so na tej zemlji zrasle kamnite hiše s kamnitimi portali in okni.
Kakšnih 100 m pred vasico lahko zavijemo z asfalta na desno na kolovoz, ki vodi nad strugo potoka Stranica. Po njem so domačini iz Pavličev in Sirčev včasih vozili koruzo v Mazurinov mlin. Zgornji del kolovoza je še dobro ohranjen in tlakovan in se zložno spušča po pobočju Krožiča navzdol med travnike, njive, vinograde in naprej v gozd med listavce in bore. Srednji in spodnji del kolovoza je voda že močno načela, ga spremenila v manjši hudournik tako, da se mu nekje na sredini izogne tudi pot in njegova današnja markacija. Sicer pa je bila ta pot še nedavno glavna bližnjica iz Istre v Koper in naprej v Trst.
Tako kot skoraj vse istrske vasi, imajo seveda tudi Pavliči svoj vir neusahljive vode – puč. V njemu namakajo tudi beke, da se le-te naužijejo vode ter s tem postanejo upogljivejše za uporabo.
Vasica je nekoč štela 70 ‘duš’, nekaj večjih družin si je boljše pogoje za življenje poiskalo v obalnih mestih. Nekateri še tu živeči pa se, kot rečeno, ukvarjajo s sadjarstvom ali pa se vozijo na delo v Koper.
Kot je običajno v istrskih vaseh, so priimki v Pavličih poimenovani po imenu kraja.
