Po makadamski cesti, ki se pred Pregaro odcepi od glavne ceste, pridemo v odročno vasico – Peraji. Kraj leži na vzpetini jugozahodnega pobočja doline, ki jo tvori sotočje reke Reke.
Ob slikoviti poti v vas nam nekaj časa sledi dolg kamniti zid, ki obkroža vinograd. Ob cesti je tudi puć, ki je nekoč služil za napajanje živine, a je zdaj poln raznovrstnega življa…
Iz Perajev je lep razgled preko doline na sosednjo Sočergo. Čez polja in gozdnate površine se od tu oziramo v prostrane daljave… Z enim samim pogledom zajamemo velik del istrskega kraljestva. Od tu dobro vidimo, kako se kraški svet staplja s flišnim, pred nami so kot na dlani Slavnik, Kojnik, Golič, Žbevnica, Kuk in čisto na koncu Učka.
“Nekoč so tukaj na veliko obdelovali njive…,” je v Perajih pripovedoval Gregorič Emil, po domače Miljo. “Nekateri kmetje so si ob poljih naredili kažete-poljske hišice, v njih spravljali orodje za čez noč ali pa se pred nevihto zatekli pod streho. Naša vas Peraji, ki ima le par domačij, je – ana vas ‘abandonirana’,” nadaljuje Miljo…
A roko na srce; videz Perajev je vendarle drugačen kot v davnini. Vas kljub vsej odmaknjenosti še vedno živi.
| Leto | 1869 | 1900 | 1931 | 1961 | 1971 | 1981 | 1991 |
| Št. preb. | 18 | 26 | 30 | 20 | 5 | 4 | 3 |
Prostorski okoliš 0206.
