Pisari

Pisari so za Oliko drugi kraj v vrsti zaselkov, ki ležijo pod cesto Kubed-Buzet. Vaške hiše so tu postavljene na meji med gozdnatim pobočjem in plodovito dolino manjše reke z istim imenom.

Pisare z obeh strani oklepaa manjši hudourniški grapi Pisarskega in Šekovskega potoka. Obilico vode, ki jo deževje prinaša v dolino, zajemajo vaščani tudi iz svojih kamnitih vodnjakov.

Tako kot vsi zaselki okoli Sočerge so tudi Pisari imeli isto zgodovino. Dežela sv. Kvirika, kot se je v davnini imenoval tukajšni svet, je bila leta 1028 pod Oglejskimi patriarhi. Okoli leta 1275 je deželici za kratek čas zavladal novi gospodar: Biaquino iz Momjana. Le-ta je namreč Oglejskemu patriarhu Raimondu posodil denar, ki mu je bil vrnjen tri leta kasneje. V tistem času je slovanski živelj, ki je v večini naseljeval podeželje, preimenoval ime tukajšnjih krajev iz sv. Kvirik-a v Sočergo.

Leta 1356 je patriarh Nikola Luksemburški oddal celoten feud v koncesijo fiorentinskemu bankirju Izaku Turiniju. Toda že leta 1397 pridejo kraji Sočerge (in z njo Pisari) v posest bratoma Sclavolinu in Baldaccu Sabini iz Kopra. Leta 1420 so tukaj že benečani, toda že dvajset let zatem dobi to deželico familija Gravisi iz Pirana.

V času vojne med benečani in avstrici so leta 1615 v te kraje vdrli še Uskoki in tu (Kdo ve, če tudi v Pisarih?) požigali ter plenili. Za nekaj kratkih let dobi nato Pisare še Napoleonova vojska.

Poznejša zgodovina tega zaselka pa je že bolj poznana: Po avstriskem cesarstvu pride sem italijanska kraljevina, za njo Titova Jugoslavija in danes so Pisari pod – Slovensko zastavo.

Kako majhen kraj in kako velika zgodovina!

Leto 1869 1900 1931 1961 1971 1981 1991
Št. preb. 24 22 24 23 8 7 5

Prostorski okoliš 0203.