Plahuti

Plahuti, ali kot jim pravijo Marežgani Klafuti, so zaselek, ki se stiska med zaselkoma Krmci in Bečanci. Vzhodno se raztezajo njive na Treši, zahodno pa vinogradi in oljčni gaji Medoke. Zaselek je dobil ime po priimku Plahuta, ki se je nekoč pojavil tu med samimi priimki Krmac.

Sredi vasi sta bila dva puča – lokvi, ki sta še vedno označeni na geografskih kartah. Danes, poleg luž na cesti za treške njive, sameva le še ena lokev, za katero si domačini prizadevajo, da bi jo lepše uredili. Le nekaj metrov stran, čez cesto, stoji vaški vodnjak. Zraven njega izvira hudourniški potoček, ki se po dobrem kilometru spuščanja po bregu, izlije v Rokavo in predstavlja nekakšno mejo med Plahuti in Bečanci.

Kot že rečeno, izvira ime Plahuti iz priimka Plahuta, ki je tukaj še vedno najbolj pogost. Na sam izvor zaselka pa je vezana naslednja zgodbica. Pred več kot tristo leti je takratni marežganski župnik potreboval mežnarja, ki bi se profesionalno ukvarjal s cerkvijo. Na župnikove prošnje pa se ni odzval nihče od domačinov, ker je bilo na domačih kmetijah preveč dela. Zato se je lepega dne župnik odločil in pripeljal dva brata iz Goriškega, ki sta se tukaj tudi ustalila ter tako prinesla priimek Plahuta med dotedanje Sabadine in Krmce.

Hiše v Plahutih so večinoma strnjene, da bi se prihranilo čim več dragocenih obdelovalnih površin. Vsaka domačija skriva svoj zanimiv detajl. Male kortice so obrnjene proti soncu, le te so večinoma lično okrašene z rožami. V središču zaselka, kjer je stala večja lokev, so nekoč prirejali tudi plese. V septembrskih dneh so namreč imeli svojo “šagro” in  takrat so postavili tam plesišče “jugno”, kjer se je vsa prireditev odvijala. Običajno pa so se Plahutci zbirali le par korakov stran, kjer se je kramljalo  in so se pripovedovale zgodbe.

Še ena značilnost tega zaselka so šternice, ki spremljajo skoraj vsako hišo. Nekoč so tudi v teh krajih trpeli huda sušna poletna obdobja in so morali po vodo vse do Rokave. Zato so se potrudili in skopali vaški vodnjak pod vasjo. Posamezni gospodarji pa so naredili vsak svojo šternico.

V Plahutih goji gospod Jože Plahuta eksotične ptice. Na njegovem lepo urejenem vrtu se bohotita dve veliki ptičji kletki s kanarčki. Za hišo pa ima še papige v posebnem poslopju, ki ga lahko pozimi zapre in tako obvaruje svoje tropske prijatelje pred najhujšim zimskim mrazom. Tu in tam se po vasi še vedno najde kakšna “štaleta”, kjer se še sliši kokodakanje. Danes so tukajšnji ljudje večinoma zaposleni v Kopru in se s kmetijami ukvarjajo le ljubiteljsko. S kmetovanjem oziroma s pridelavo vina se ukvarjata le še dve družini, ki imata tudi svoji vinski kleti. To sta vinska klet Plahuta, na začetku vasi, in vinska klet Čehovin na koncu.

Pred drugo svetovno vojno so bile tu predvsem kmetije, ki so v marežganski okolici veljale za bogatejše. V primerjavi s severno stranjo marežganskega hriba, je bila tukajšnja lega za kmetovanje ugodnejša in so ostali marežgani govorili, da se v Plahutih “reže debelejši kruh”. V vasi sta živela tudi brata Sabadin, ki sta bila kovača. Eden je imel delavnico na koncu Plahutov, drugi pa je deloval v prostorih današnje Kanave v središču Marezig.

Takrat, ko je še delovala kovačija, je bilo v Plahutih 16 gospodinjstev. Danes, ko so se začele pozidave tudi na bivših kmetijskih parcelah pod zaselkom, pa je število naraslo na petindvajset.