Podgorje

Podgorje je gručasta vasica, stisnjena v vznožje Slavnika, v zavetni legi, ki jo brani pred hudo kraško burjo. Vasica domuje nad širšo dolino, ki se strmo prevesi v Bržanijo.

Hiše so večinoma iz belega kraškega kamna. Vas je sicer zanimiva zaradi izrazite kraško-istrske arhitekture. Za zidavo svojih hiš so Podgorci uporabljali istrski kamen, kamen fliš – sovdan. Pod spomeniškim varstvom so domačiji Korenovih, z zanimivimi kamnitimi oboki, cerkev in kipec Sv. Antona v kapelici pri vodnjaku. Sem so jo postavili, ker je nekoč udarila strela in požgala bližnje poslopje.

Vas se stnjeno vleče ob cesti, ki pelje proti Jelovicam in Vodicam v hrvaško lstro. Ta cesta je bila že v zgodnji zgodovini kraja pomembna prometna žila. Po njej so tovorili blago iz Čičarije proti Trstu in še dlje. Veliko volovskih vpreg je bilo naloženih tudi z ogljem, ki so ga žgali v notranjosti Istre in Čičarije.

Ko so za potrebe Luke speljali skozi Podgorje železnico Kozina-Koper, se je tudi v tej vasi pričelo življenje počasi spreminjati. Nova prometna povezava je omogočala lažji pretok blaga in ljudi. Svet je postal bližji in s tem tudi Podgorje svetu. Tudi nove asfaltne ceste so pripomogle, da se lahko Podgorci vsak hip spustijo vzdolž Črnega Kala proti Kopru, Izoli, Piranu…

Vas pa je v davnini doživela tudi slabe čase. Leta 1499 so Podgorje požgali Turki, leta 1616 pa so jo opustošili še Benečani, z Bernardom Tiepolom na čelu.

V novejši zgodovini, med NOB, je bila vas glavna postojanka partizanov ob poti, ki je povezovala Brkine in Istro.

Leto 1869 1900 1931 1961 1971 1981 1991
Št. preb. 233 393 543 292 257 207 177

Prostorski okoliš 0227.