Podgorje je gručasta vasica, stisnjena v vznožje Slavnika, v zavetni legi, ki jo brani pred hudo kraško burjo. Vasica domuje nad širšo dolino, ki se strmo prevesi v Bržanijo.
Hiše so večinoma iz belega kraškega kamna. Vas je sicer zanimiva zaradi izrazite kraško-istrske arhitekture. Za zidavo svojih hiš so Podgorci uporabljali istrski kamen, kamen fliš – sovdan. Pod spomeniškim varstvom so domačiji Korenovih, z zanimivimi kamnitimi oboki, cerkev in kipec Sv. Antona v kapelici pri vodnjaku. Sem so jo postavili, ker je nekoč udarila strela in požgala bližnje poslopje.
Vas se stnjeno vleče ob cesti, ki pelje proti Jelovicam in Vodicam v hrvaško lstro. Ta cesta je bila že v zgodnji zgodovini kraja pomembna prometna žila. Po njej so tovorili blago iz Čičarije proti Trstu in še dlje. Veliko volovskih vpreg je bilo naloženih tudi z ogljem, ki so ga žgali v notranjosti Istre in Čičarije.
Ko so za potrebe Luke speljali skozi Podgorje železnico Kozina-Koper, se je tudi v tej vasi pričelo življenje počasi spreminjati. Nova prometna povezava je omogočala lažji pretok blaga in ljudi. Svet je postal bližji in s tem tudi Podgorje svetu. Tudi nove asfaltne ceste so pripomogle, da se lahko Podgorci vsak hip spustijo vzdolž Črnega Kala proti Kopru, Izoli, Piranu…
Vas pa je v davnini doživela tudi slabe čase. Leta 1499 so Podgorje požgali Turki, leta 1616 pa so jo opustošili še Benečani, z Bernardom Tiepolom na čelu.
V novejši zgodovini, med NOB, je bila vas glavna postojanka partizanov ob poti, ki je povezovala Brkine in Istro.
Leto | 1869 | 1900 | 1931 | 1961 | 1971 | 1981 | 1991 |
Št. preb. | 233 | 393 | 543 | 292 | 257 | 207 | 177 |
Prostorski okoliš 0227.