Pregara

Strnjena vas Pregara leži na robu planote med enako visokima hriboma Breg (473 m) in Hrib (473 m). Na južni strani vasi izvira  potok Ščurek, ki  brazda pobočje, kjer se stiskata zaselka Krištije in Buželi. Ščurek ponikne proti jugu in privre na plano veliko dlje, že na Hrvaškem, preden se voda izlije v Mirno. Na severni strani pa izvira potoček, ki se izliva v Bračano.

Še preden pridemo v Brezovico, se cesta razcepi in zavije proti Rosičem, Buželom, Krištijam in končno v Pregaro. Pot do Pregare je obdana z njivami, levo od ceste pa se razteza sleme z odcepom za Krištije in Bužele.

Stara vas se je najverjetneje pričela razvijati ob današnjem pokopališču in se razširila do današnje velikosti. Njeni začetki pa segajo gotovo dlje v zgodovino. Na Židovščini v Finedu, kjer so danes njive, je namreč veliko gradbenega kamenja in opeke. Tukaj je nakazan tudi tloris, zaradi česar ne gre izključiti možnosti, da je prav tu nastalo prvo naselje. Bolj verjetno pa so to le ostanki kakšne rimske ville rustiche. Ozemlje Pregare in okoliških vasi je bilo v lasti družine Gravisi iz Pirana že od štirinajstega stoletja in mogočni grad Pietrapelosa v bližini Zrenja je bila njihova rezidenca. Za njimi je prišla Pregara v roke družini Tarsi. Pregarski kmetje so morali plačevati fevdalcu dajatve. V družinskem arhivu gospodov Gravisi je ohranjen izvirnik sporazuma med Pregaro in Pietropeloso  z dne, 20. januarja 1753. Zapisnik je v italijanščini zapisal Matteo Rota Manzini, ki je bil tudi prevajalec “in lingua Illirica a me benissimo nota”, kot sam pravi.

Stare kamnite hiše so bile krite s skrlami, danes pa se uporabljajo korci, ki so zaradi močne burje obteženi s kamni.  Arhitekturna izjema je vaško župnišče – farež, ki je bil zgrajen 1901. Stavba je posebna, ker je kot nekakšna vila in se močno razlikuje od ostalih pregarskih hiš. Ko je bila zgrajena, so bile nekatere hiše še krite s slamo. Pregara je sestavljena iz Starega mesta, Geta in Rene. Veliko ljudi je po drugi svetovni vojni zapustilo vas, mnogi so se odselili v priobalna mesta, nekateri v Avstralijo, drugi pa v Italijo. Pregarci so do druge svetovne vojne bili v glavnem kmetje z značilno istrsko razdrobljeno dejavnostjo. Svoje pridelke so prodajali v Trst in Koper. Imeli so boškarine, ki so jih vpregli ter z njimi vozili seno in drva proti morju.

Danes je v vasi le nekaj domačih živali. Živinoreje, ki je bila nekoč zelo  pomembna dejavnost, ni več, saj se pridobivanje mleka ne splača, boškarine pa so zamenjali mehanski stroji že pred leti. Marjan Markežič ima še zadnjo kravo v vasi, ki se je spomladi, leta 2005, otelila.

Po vojni je deloval župnik, ki je zaslužen, da je v Pregari danes veliko ljudi z visoko izobrazbo. Boljše učence je pošiljal na semenišče v Pazin in jim s tem omogočil izobrazbo, ki je sicer ne bi bili deležni.

Temeljni kamen pregarske cerkve je bil postavljen 24. 5. 1903, prej so se Pregarci udeleževali bogoslužja v oddaljeni in prostorsko majhni cerkvici Sv. Simona v Abramih. 20. julija 1906 so bila dela zaključena in cerkev v Pregari je bila posvečena Karmelski Materi Božji. Zaradi finančnih težav, so gradnjo zvonika opustili. Zvonove so tako obesili kar na lesene drogove. Pregarska cerkev spada med največje v Istri, grajena je v neoromanskem slogu. Notranjost cerkvene ladje je dolga 18 m, široka 9 m, visoka pa kar 10 m. Načrt za zvonik je dal izdelati že leta 1932 Matej Markežič, a do gradnje ni prišlo. Zvonik so zidarji iz Trbiža in Tinjana pod neutrudljivim vodstvom župnika, Ivana Brajkovića, končali šele leta 1958. Nov zvonik je blagoslovil poreško-puljski škof Dragutin Nežić. V višino pa meri 18 m. Ob stoletnici cerkve je bil izdan tudi zbornik, kjer so nanizani vsi pomembni dogodki, ki se nanašajo na Pregarsko faro. Pregarsko duhovnijo (župnijo) tvorijo še zaselki: Tuniši, Brežinarji, Reparec, Sv. Simon z Abrami, Buželi in Krištije.

Poleg kmečkih opravil, so bile v vasi od vedno žive tudi obrti, saj sta delovala dva kovača in tudi mizar.

Običaji in kultura so v Pregari živi, kljub razmeroma majhnemu številu prebivalcev. Najraje se ljudje zbirajo okoli veselih praznikov, kot je Pust. Takrat se najdejo tradicionalne maske, ki vneto odganjajo zimo. Posebno mesto imajo tudi “samnji”, ki so 16. 07., ko se praznuje Marija Karmelska in 28. 10., za svetega Simona.

Tudi pregarska kuhinja ima svoje posebnosti. V vsakodnevnem meniju lahko najdemo značilne jedi, kot so nadeva, kuhani štrukji, bobići. Za praznike, kot je velika noč se je pekla pinca in titule za pust fritule, ob porokah se je peklo kolač, za porodnice rogjač; hroštule in štruklje pa se je delalo ob vseh priložnostih.

V Pregari se prvič pojavi elektrika leta 1954, vodovod (prva pipa) leta 1982 ter leta 1987, ko se razdeli po celi vasi. Prvi telefon so dobili leta 1977 (en priključek). Leta 1987 je že večina v vasi imela telefon. Pri vseh teh delih so pomagali domačini.

Nekoč so bili Markežič in Katarinčič najpogostejši priimki. Zelo stara priimka pa sta še Zugan, danes pa so poleg teh še Stepančič, Grižančič, Kocijan, Vajgel, Jakac, Štule, Abram, Polič, Katarinčič …

Popis iz leta 2002 nam pove, da je bilo v Pregari 166 ljudi, 82 moških, 84 žensk v 60 gospodinjstvih.

Leto 1869 1900 1931 1961 1971 1981 2002
Št. preb. 306 382 416 304 249 199 166

Prostorska okoliša 0220 in 0221.