Rosiči so majhen zaselek tik ob Brezovici, od katere ga ločuje hudourniška struga, ki se zajeda v Maverna brda. Na tem slemenu se nahaja strnjen zaselek. Med Brezovico in Rosiči je vodno zajetje Dolinica.
Nekoč, pred približno tristo leti, je bil zaselek niže ob potoku zraven gozda. Pravzaprav je tam stanovala premožna družina imenovana Rošičevci. Stanovali so niže, ker so pasli živino, ki je imela tod obilo paše. Rošičevka, prav posebna ženska, ki je bila znana po svoji bistrosti tudi v okoliških vaseh, pa je predlagala očetu, da bi se preselili na ravnico, ki leži nekoliko višje. Njena bistrost je bila cenjena do te mere, da so jo tukajšnji ljudje iz okolice večkrat iskali in prosili za nasvet. Kamor so se preselili je bilo več sonca in kmalu so se začeli priseljevati tudi drugi. Od takrat se Rosiči nahajajo na današnjem mestu.
V strnjeno vasico pod Brezovico, pelje cesta, ki se v sami vasici razcepi na dvoje, kar daje naselju obliko črke L. Naselje tvorijo stare neometane stavbe. Nekatere hiše so skrbno urejene, ali pa jih obnavljajo z veliko občutka za pristnost istrske stavbarske dediščine. Čeprav nekateri ne živijo več v vasi za stalno, je vas urejena, saj se vsi Rosičani radi vračajo v svoj rojstni kraj.
Danes kmetije niso več toliko obdelovane, čeprav vasico obkrožajo njive in vinogradi. Cesta za Rosiče deli ozemlje, ki se razteza proti Brezovici, na parcele, imenovane “Za doline” in “Nad robido”, kjer je na višjem predelu vinograd ter “Pod robido”, kjer je pašnik. Pod Rosiči, se na južni strani sleme strmo spusti v “jarok” – jarek, ki se nekoliko niže odpre v “valo”, kjer so imeli vaščani večino svojih njiv.
V Rosiče se je priženil Pavlič iz Pavličev oziroma je prišel “na robo”, kot pravijo domačini. Tako danes prevladujeta v vasici predvsem priimka Šavle in Pavlič. V preteklosti je bilo v vasi največ sedem družin. Ljudje so se preživljali predvsem z živinorejo, vendar so opravljali tudi obrtniška dela. Pred prvo svetovno vojno se je priženil tržaški Kraševec, pravili so mu Vadinjan, ki je delal kot kovač v Brezovici. Žal pa je njegova obrt trajala zelo malo, ker se je ponesrečil z vozom na klančini pred odcepom za Trebeše. Na to nesrečo še vedno opozarja znamenje. Pod Italijo so se začeli ljudje ukvarjati s prevozništvom v Trstu. Čez teden so prevažali kamenje iz miljskih kamnolomov na tržaška gradbišča.
V vasi živi tudi prijazna gospa Elvira Pavlič, ki je po rodu iz Brezovice in ki ve veliko povedati o Rošičih. Povedala je zgodbo o prednikih svojega moža, ki so poprijeli za kovaško obrtjo v Brezovici po tragični nesreči Vadinjana. Stari Pavlič je dal šolati svojega sina v Zrenj in ta je bil toliko sposoben, da je naredil železni voz lastne konstrukcije, ki je po nosilnosti, daleč prekašal ostale lesene vozove.
Pod Italijo so bili davki zelo visoki in znano je, da je šlo v teh časih veliko kmetij na boben. Gospa Elvira je povedala, da so si bili Rosičani vedno zelo solidarni in so si zelo pomagali še zlasti takrat. Tako ni tukaj propadla niti ena sama kmetija. Marsikdo je moral v raški rudnik, da je lahko odplačeval davke za svojo in sosedovo domačijo. Po drugi strani pa so ti težki časi in njihov čut za solidarnost pripomogli k splošnemu razvoju vasi. Nekateri vaščani so namreč delali v Trstu in bili tako uspešni, da so z zaslužkom svoje kmetije še razširili.
Rosiči so bili od vedno vezani na Brezovico. Tako je Rosičan v dvajsetih letih prejšnjega stoletja zgradil trgovino in gostilno blizu kapelice v Brezovici.
V Rosičih prebivajo veseli in delavni ljudje, ki se radi poveselijo ob primerni priložnosti. Tako je veliko rajanje za pusta, ko se zberejo iz vseh okoliških vasi in se skupaj poveselijo ob slastnih domačih dobrotah. Druga taka priložnost pa je prvega novembra, ko se praznujejo “vsi sveci”. Takrat pa se vrnejo v domačo vas vsi, ki so kadarkoli zapustili svoj rodni kraj.
Klima se je v teh krajih v zadnjem stoletju precej spremenila. Ljudje pomnijo hude zime in velike zamete, ki so povzročali kar nekaj težav. Poleg tega je bila na tem področju nekoč obilica češenj, ki pa zadnje čase ne uspevajo več. Tako nenadne klimatske spremembe presenečajo tudi domačine. Je to morda posledica kakega uroka?!
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so napeljevali buzeški vodovod, so se tukajšnji domačini uspeli dogovoriti, da so ti kraji dobili oskrbo z vodo. Tudi tokrat je obveljalo zlato pravilo složnosti v Rosičih. Električna napeljava pa je prišla že 1948. leta.
