Stara Mandrija

Na severni strani hriba Stara Mandrija (492 m) je peščica hiš, ki sestavlja zaselek Stara Mandrija. Pod zaselkom, kakih dvajset metrov niže, poteka makadamska cesta, ki vodi v Abitante. Prav ta pa povezuje Staro Mandrijo z Gradinom in zanimivo je, da je enako oddaljena, tako od Gradina kot od Brezovice.

Mandrijski hrib je najvišji flišnati hrib v Istri. Ob jasnem vremenu lahko z vrha občudujemo krasen razgled po celotni Istri, hrvaškem morju, Tržaškem zalivu, do Nanosa, Učke, pa tudi do Triglava. Do zaselka pridemo po poti, ki zavije desno od ceste za Abitante in se povzpne strmo v hrib. Tu najdemo gručasto razporejene hiše, ki so v dobri meri neometane. V zaselku živi sedem ljudi. Pet članov mlade družine Šavron in Severin Šavron z ženo. Občasno pride še Bruno Švron, ki ima prvo hišo v zaselku, drugače pa živi v Izoli.

Po pripovedovanju gospoda Severina Šavrona so okoli tristo let nazaj, ali še prej, to zemljo dobili štiri bratje Šavron, ki so prišli sem iz okolice Pariza. V te kraje so prišli v iskanju svoje zemlje. Takratna beneška oblast je te kraje na novo poseljevala in delila zemljo skoraj zastonj. Ti bratje so se najprej naselili na vrh Mandrije, vendar jim je primanjkovalo vode. Zato so se preselili na kraj, kjer stoji zaselek še danes. Od tukaj sta se dva brata odselila, eden v Gradin, drugi pa v Sirče. Od takrat je v zaselku živelo največ pet družin, ki pa so si bile vedno v sorodstvu. Druga svetovna vojna je tudi tukaj pustila svoje tragične sledove, čeprav samega zaselka ni nikoli neposredno prizadela. Mimo so se večkrat potikale kolone sovražnikovih enot, vendar niso nikoli prišle v zaselek. Gospod Severin pa se spomni pripovedovanja svojega nonota, kako so Nemci požgali eno od okoliških vasi. Tamkajšnji vaščani so na skrivaj opazovali umikanje neke nemške kolone, kar je opazil nek vojak in sprožil alarm. Tako so vas zažgali, moške in otroke pa odpeljali s seboj.

Po vojni, ko je nastalo Svobodno tržaško ozemlje in so se prekinile naravne poti do obalnih mest, se je že tako težko življenje še poslabšalo, da so morali mladi večinoma oditi v obalna mesta ali celo v tujino.

Sredi zaselka se nahaja nanovo obzidani vodnjak, ki čaka dokončne ureditve. Domačini si pomagajo z njim, ker vodovodna napeljava še ni segla do teh krajev. V preteklosti se je uporabljalo tudi vodno zajetje Vročkič, ki se nahaja 300 m zahodno od Stare Mandrije. Pod zaselkom, ob cesti, pa je bil tudi kal, kjer so napajali živino.

V preteklosti se je tukaj pasla drobnica, obdelovalo se je njive ter izkoriščalo okoliške gozdove. Pod Italijo so pekli oglje in ga  prodajali v obalna mesta ter v Trst. Prodajalo se je tudi seno in drva. V gozdovih so pridobivali kvaliteten gradbeni les za piransko ladjedelnico. Gospod Šavron hrani še priprave za obdelavo volne, ki jih je naredil njegov ded.

Na pobočju Stare Mandrije so bile njive, kjer so gojili koruzo in krompir. Više po hribu so se nekoč nahajali pašniki in travniki, ki so danes bolj ali manj zaraščeni. Tako je začel gozd prodirati vse bližje zaselku. Zraslo pa je tudi nekaj več kostanjevih dreves, ki s svojimi sadeži privabljajo izletnike iz cele Slovenije.

Ti kraji so tudi bolj hladni in domačini pomnijo zime, ko je bil zaselek pod celim metrom snega. Na puču pod vasjo, pa se je naredila tako debela plast ledu, da so jo morali razbijati s sekiro, da je lahko živina prišla do vode.  Oljka ne raste več, ker je zanjo lega previsoka, čeravno jo najdemo le nekaj deset metrov nadmorske višine niže, v Abitantih.

Danes, ko so ljudje po službah, se s kmetijo ne morejo več toliko ukvarjati. Kljub temu pa si domačini le vzgajajo domače kokoši in purane. Za čiščenje robidovja, ki neprestano sili med zidove hiš, pa poskrbi koza.