Stara Šalara je razložen zaselek, nekoč s strnjenim jedrom, danes pa že obdan s številnimi novimi gradnjami. Čeprav se naselje nahaja tik ob cesti Koper-Sečovlje, je nekako skrito v svoji ‘vali’.
Po tej rodovitni dolinici teče manjši potok, ki se izliva v večjega z imenom Pjažentin, le-ta pa v Badaševico v Novi Šalari. Tako v Novo kot v Staro Šalaro je nekoč segalo morje. Nadmorska višina teh krajev je zato blizu ničli, morda pa tu in tam sega celo pod njo.
Prvotna rodbina, ki je naseljevala Staro Šalaro, se je imenovala Argenti. Po drugi svetovni vojni so se člani te rodbine postopoma razselili v tujino, v njihova bivališča pa so se kmalu nastanile druge družine: Kodarin, Nemec, Zankolič… Ker so se novi ljudje doselili sem v glavnem iz istrskega podeželja, so pričeli tudi tukaj z obdelovanjem vinogradov, oljčnikov in predvsem polj.
Leta 1957 so prebivalci Stare Šalare z udarniškim delom postavili vaški vodnjak. Razdelili so ga na pralnico in napajalnik za živino. Na mestu vodnjaka je stal namreč vaški puć, v katerem nikoli ni zmanjkalo vode. Še danes vaščani uporabljajo to vodo, ki priteka z bližnjih pobočij, čeprav je v zaselku napeljan tudi vodovod. ‘Starošalarčani’ pa žal poznajo tudi poplave. V letu pričetka gradnje ceste Koper-Sečovlje je naselje zajela velika povodenj, ki je prekrila domala vsa polja in vstopila tudi v nekatera poslopja. Z novimi strokovnimi posegi na trasi ceste se je ta ujma odpravila.
V začetku šestdesetih let začnejo tudi tukajšni ljudje dnevno odhajati v Koper na delo. Tomos, Luka Koper in druga večja podjetja so bila desetletja garant dokaj stalnega in varnega zaslužka. Pa tudi pot iz Stare Šalare do delovnega mesta ni bila daleč. Le dobre tri kilometre, pa smo od tu že v Istrski metropoli – Kopru.
Seveda so ‘starošalarčani’ kljub novim zaposlitvam ohranili še naprej svoje kmetovanje, saj je njihova s soncem in vodo bogata zemlja pravšna za večino istrskih kmetijskih kultur. Marsikatera domačija je še nedavno v svojem hlevu premogla več glav živine.
