Šukljani

Izumrla vasica Šukljani leži globoko v zaraslem gozdu, 1500 metrov od vasi Butari proti strugi reke Dragonje. Od nekdaj živahnega istrskega kraja so ostale danes samo ruševine.

Njen poslednji prebivalec Guštin Šukljan, rojen leta 1932, ki živi danes v Butarih,
pripoveduje:

MOJ ROJSTNI KRAJ – ŠUKLJANI

To kar vidite danes, je moj rojstni kraj. Nekoč je bila to lepo urejena vasica sredi bujnih dreves nad reko Dragonjo. V vasi je bilo 20 hiš s številnimi družinami in vsi smo se preživljali izključno s kmetijstvom. Pri nas je bilo 8 otrok in živi smo samo še trije. Zaradi ugodne lege njiv v neposredni bližini reke in številnih izvirov-škedancev, nismo nikoli občutili suše. Poleg tega je vsaka hiša imela po dva vodnjaka, v katerih voda ni nikoli presahnila. Okrog hiš smo obdelovali vrtove, kjer smo pridelali veliko zelenjave in vseh vrst sadja. Na pobočju hriba smo obdelovali številne vinograde. Vse kar smo pridelali in nismo porabili zase, smo vsak dan vozili z vozovi v odkupno zadrugo v Gračišče.

Seveda tudi v Mazurinov mlin na reki Dragonji smo vozili, predvsem koruzo.

V vasi smo imeli tudi kovača, moški frizer pa sem bil jaz. To je bila zelo živahna vasica in vse se je odvijalo na glavni ulici pod murvama ter dvorišču zraven. Ker je bilo tu poleti hladno in prijetno, so vsako soboto in nedeljo prihajali ljudje iz Butarov. Nekateri so se šli kopat v reko, moški pa so prišli k meni na striženje. Opoldne smo šli k maši v Sočergo, popoldan pa so se moški vrnili nazaj v našo vas, kjer smo igrali na karte ali balinali.

Razen v času narodno osvobodilne borbe, ko so vas okupirali Nemci, imam nanjo lepe spomine. 1944 so po naših hišah namestili 60 nemških vojakov, ki so imeli svoj glavni štab v bližnji vasi Trebeše. Takrat sem bil še otrok, vendar se spominjam, da so nam storili zidati bunkerje, ker so se bali vdora partizanov.

Leta 1962 sva ostala v vasi samo še dva kmeta, pogoji življenja so postali težji in ker nam niso napeljali elektrike, smo se preselili v Butare. Takrat se je začel konec vasice Šukljani in če poti do nje ne bi pred kratkim očistili gozdarji, je tudi midva danes ne bi videla.

(Zapisala Ana Pečar, Julij 2003)