Na cesti iz Sočerge za Gradin, Brezovico, Pregaro, nas pozdravijo Tuljaki. To je stara, strnjena, kamnita vasica, skrita pred nedeljskimi obiskovalci.
Vasica stoji v povirju reke Reke, ki je pogosto brez vode in jo zato imenujejo tudi Suha Reka. Toda zaradi tega vode v vasi ne zmanjka, saj je v Tuljakih kar nekaj vodnjakov. Njive in vinogradi se tu lepo dopolnjujejo z grmičevjem in nizkim gozdom. Mir in tišina sta povsod naokoli…
Prijazna g. Sokolič Ana se je z motiko v roki odpravljala na svojo njivico. Kaj je povedala o svojih Tuljakih?
“…Te u vasi smo si vedno pomagali… delali smo vse na roke, kosili travo, grabli, pobirali frmnton, kopali, ma še zdej najraje delam tako. Naša družina je bila velika in tudi kmetijo smo imeli veliko in vse smo delali sami. Imeli smo volove, prašiče, teleta, krave… Vsak vol je imel svoje ime; eden je bil Boškarin, drugi Gojardo, Napoli, Bruno… ma so bli veliki in pametne živali. Smo jih imeli radi. Ma prišla je freza in kosilnica in živine je bilo vedno manj… in danes je ni več…
Po vojni so naši ljudje zbežali v Italijo. Nardili so nam konfin in Trst je bil zaprt. Ljudje so bežali iz cele Istre. In zdej je pa po naši Istri zmeraj več foreštov, sej znaste, vse bijo pokupli, ben narbuljše, da gremo mi bivat gor – in oni dol. Ma mi smo bli pod Trstom, pa pod občino Buzet, pod občino Sežana, pod občino Koper ma še oni ne znajo kaj bi. In zdej so nam nardili še kunfin te dol, mama mia, ma kašne, ma kaj vi zastopiste, da kaj čejo jmt..?“
Danes je življenje v Tuljakih res drugačno kot nekoč, toda vas je v preteklosti znala in zmogla prehranjevati svoje prebivalce. Zavetne lege Tuljakov so dovoljevale vzgojo kulturno bolj zahtevnih mediteranskih rastlin. Tu so gojili oljko in trto. Hud mraz, ki je pritisnil l. 1928 je trto, še bolj pa oljko, zelo poškodoval.
| Leto | 1869 | 1900 | 1931 | 1961 | 1971 | 1981 | 1991 |
| Št. preb. | 122 | 83 | 80 | 60 | 52 | 53 | 24 |
Prostorski okoliš 0208.
