Valmarin

Na vznožju ankaranskih hribov pod vzpetino imenovano Forteca se od nekdaj vzpenja stara cesta za Trst. Ko cesta zavije mimo Bivja, pride v majhen zaselek imenovan Valmarin in ga razdeli na dvoje. Po pripovedovanju starejših domačinov naj bi dobil ime po majhnem zalivu med izlivom reke Rižane in Serminom, ko je morje še segalo globoko v notranjost.

Mimo zaselka teče struga potoka, ki izvira nekoliko višje pod zaselkom Druge Škofije in razmejuje ozemlje Valmarina z ozemljem imenovanim Kreda. Na Kredi je ostala samo še ena stanovanjska hiša, ker so se ostale morale umakniti novim cestam iz ankaranskega križišča, imenovanega tudi Bivio. Na drugi strani valmarinske zemlje poteka še ena struga potoka, ki mu domačini pravijo Čocev potok ali v italijanskem narečju potok “de Ciozi”. Ta razmejuje Moretine in Valmarin. Na drugi strani potoka je znana gostilna Norbedo, ki že spada pod ozemlje Moretinov. Spodaj se razprostira intenzivno obdelana ravnica vse do reke Rižane in gostilne Mulin.

Stari pisni viri navajajo za Valmarin imeni Marin in Episcopia ali v slovenskem prevodu Škofija. Prvo ime se nanaša na gostilno ob potoku na zgornji strani ceste, drugo pa na Škofljevo kortino po kateri so dobile ime tudi Škofije. Kortina je imela veliko stavbo, ki je gostila stanovanja za več družin, med katerimi tudi dve kolonski družini in gospodarsko poslopje. Pripadajoča zemlja pa se je raztezala do Rižane na okoli 40 ha površine. Dele tega posestva so, poleg kolonov imeli v najemu tudi nekateri okoliški kmetje. Posestvo ima bogato zgodovino, saj je to zemljo dobila Koprska škofija že v dvanajstem stoletju. Takrat so namreč ponovno ustanovili škofijo, Kortina in pripadajoča zemlja pa je služila za pomoč pri njenemu vzdrževanju, saj jo samo mesto Koper ni bilo sposobno vzdrževati. Na drugi strani ceste, je bila včasih mogočna gostilna, ki je služila za postajo trgovcem iz Kranjske, ki so sem hodili trgovat z ogljem in lesom ali pa so se po postanku odpravili naprej v Trst. Poleg gostilne je bila tudi konjušnica in prenočišča za trgovce ter petičnejše popotnike, ki so tod mimo potovali iz mest na deželo in nazaj.

Po vojni je bila zgrajena v Valmarinu znana avtomehanična delavnica Jurkovič, danes pa tukaj deluje avtopralnica. V prostorih stare gostilne se nahaja inženiring svetil podjetja Tim ing d.o.o.

V zaselku imajo še avtoprevoznika, pod Škofljevo kortino pa gospod Trček prodaja šparglje, ki jih goji na zemlji, ki se danes nahaja onkraj avtoceste.

V zaselku je približno deset hiš večinoma so to novogradnje. Nekateri prebivalci so se morali zaradi načrtovane trase sedanje nove avtoceste izseliti iz svojih domačij in se preseliti v nove nadomestne hiše. Avtocesta je tudi odrezala zaselek od svojih njiv, ki se raztezajo proti reki Rižani in Serminu.

Valmarin je zanimiv tudi zaradi cest, ki so bile speljane tod mimo. Tako so v Trst vodile antična Via Flavia, kasneje via Delfina iz 18. stol. in pod Italijo; v tridesetih letih, pa so zgradili novo Vio Flavio ali današnjo staro cesto za Trst. Najnovejša pridobitev je nova avtocesta za Italijo, ki je preusmerila glavni promet iz stare ceste in tako v zaselek prinesla več miru, na katerga pa se prebivalci še nekoliko privajajo.

V zaselku so včasih bili priimki Kovač, Toscan, Argenti, Koren in Radi. Po vojni pa so se jim pridružili še Jurkovič, Hrovatin, Markočič, Ražman, Korenika in drugi …