Zgornje škofije

Zgornje Škofije so naselje, ki se razteza po jugozahodnem tinjanskem pobočju. Ta stran je nekoliko bolj sončna in zaščitena pred burjo. Zavzemajo veliko površino, ker so sestavljene iz treh zaselkov. Vsa tri stara jedra ležijo pod tinjansko cesto. Le-ta se na začetku Spodnjih Škofij odcepi od stare ceste Koper-Trst  in poteka po slemenu tinjanskega vznožja.

Najnižje ležeči zaselek so Srednje ali Druge Škofije, ki se raztezajo pod tinjansko cesto in nad škofijskim pokopališčem. Ko se povzpnemo iz Spodnjih Škofij in gremo mimo zaraščenega področja Raven, zagledamo na levi strani ceste cerkvico Kristusa Kralja. Nasproti cerkvice je odcep za v središče samega zaselka, ki je strnjen ob strmi vijugasti cesti.

Zaselek je večinoma prenovljen, le tu in tam se najde kakšna stara neometana hiša. V središču vasi je oglasna deska in včasih so se tukaj srečevali vaščani, da so skupaj kakšno rekli in zapeli. Na vrhu zaselka je še ena kapelica z Marijinim kipcem, zraven pa je vodnjak z ročno pipo. Od tod se nadaljuje pot na včasih skrbno obdelovane njive v Mandriji in Termunu. Od vodnjaka pelje še ena cesta, po kateri se pride do novih hiš, ki so zrasle nad starim jedrom zaselka. Te se dandanes raztezajo vse do tinjanske ceste in čez, na Kortino in Bernice.

Čeprav so nekoč Druge Škofije spadale pod Miljski okraj, so skupaj z Lenardi spadale pod dekansko faro, saj takrat še niso premogli lastne cerkve. Na ta način so bili prebivalci pogostokrat bolj v stiku z Dekanci kot s Spodnjimi Škofjoti.

Druge ali Srednje Škofije so imele svojo “jugno” v juliju, na prostoru pred cerkvico Kristusa Kralja. Malo niže je bila tudi gostilna, kjer so se zbirali možje v večernih urah in igrali na karte in moro. Tam so se zbirali tudi možje iz Lenardov, čeprav so imeli svojo gostilno in trgovino v vasi. Ob gostilni je bila trgovina, kjer so prodajali med drugim tudi oglje za kurjavo.

Nekoč kmečko prebivalstvo Srednjih Škofij se je danes popolnoma spremenilo. Veliko se jih je odselilo, novi časi pa so tudi sicer narekovali zaposlitev v mestih in opuščanje kmetij. Prebivalci Drugih Škofij se danes ukvarjajo predvsem z obrtništvom in podjetništvom. V zaselku deluje orodjar in izdelujejo se tudi plastični izdelki. Veliko novih hiš je zraslo tudi na drugi strani tinjanske ceste, od koder lahko prebivalci občudujejo krasne sončne zahode …

Nad Drugimi Škofijami ležijo še Tretje Škofije, ki so se razvile okoli zaselka Lenardi. Staro jedro se nahaja nekoliko južneje in je tako najjužnejši predel Zgorjih Škofij. Dviga se strmo nad industrijskimi obrati Lame in se zato iz zaselka vidijo rižanska dolina, Škocjanski zatok, luka in morje ter Sermin, kot bi bili na dlani. V zaselku najdemo veliko novih ali obnovljenih hiš, a le par neometanih, ki pričajo o starem izvoru zaselka.

Zaselek je nastal okoli leta 1700 iz kolonskega posestva, ko so se tukajšnji koloni osamosvojili in začeli obdelovati svojo zemljo in svoje kmetije. Nekoč so Srednje Škofije – Lenardi spadale pod občino Dekani. Tako so bili prebivalci, čeprav kleni Škofjoti, kulturno navezani na rižansko dolino, kar je na začetku prejšnjega stoletje privedlo skoraj do konflikta s Spodnjimi Škofjoti.

Od središča Tretje Škofije, v starem jedru, se začenja krožna ulica, ki nas popelje do vaškega vodnjaka z ročno pipo, ki pa danes počasi propada. Na začetku, in hkrati koncu krožne ulice, je znamenje s Kristusovim kipcem.

Tudi v Tretjih Škofijah ali Lenardih so se v preteklosti ljudje večinoma ukvarjali s kmetijstvom. Čeprav starih domačinov ni več tako veliko, se ljudje še vedno ukvarjajo tudi z zemljo. Danes pravih kmetij ni več, vendar imajo ljudje še vedno veliko za postoriti na svojih vrtovih. Tudi v Tretjih Škofijah je bila trgovina in gostilna, v katero so se ljudje največ zgrinjali ob nedeljah. Takrat je bila priložnost, da se zberejo možje na “balincu”. Današnji način življenja  pa terja od prebivalcev vsakdanjo vožnjo v Koper, bodisi v službo ali po nakupih.

Četrte Škofije ali Čiči so nastali približno takrat kot Lenardi. Imenovali so jih tudi Gorenje Škofije. Tudi ta zaselek leži na jugozahodnem pobočju Tinjana in gleda na rižansko dolino. Njegova zaščitenost pred burjo in izvirna voda v bližini sta pripomogla k njegovi naselitvi. Nastali naj bi, ko so se sem priselili ljudje iz Čičarije, ki so na pobočjih Tinjana pasli drobnico in se kasneje tukaj ustalili.

Zaselek Čiči, okoli katerega so danes zrasle Četrte Škofije, se nahaja najvišje v Zgornjih Škofijah (na približno 186 m nadmorske višine). V preteklosti je spadal pod Tinjan. Ob tinjanski cesti, pod zaselkom, je bil puč. Vse okrog zaselka pa so bile obdelane njive in terase. Pridelovali so vino, ob robovih njiv pa so rasle oljke.

Do zaselka pridemo po odcepu, ki se od tinjanske ceste začenja spuščati proti rižanski dolini. Kakih sto metrov niže pridemo v jedro starega zaselka, ob cesti pa so posamezne domačije z vrtovi. Tudi tukaj se veliko hiš prenavlja, proti koncu vasi pa cesta zavije mimo dveh starih neometanih hiš.

Med Lenardi in Čiči je nezazidano ozemlje, ki pa se počasi zapolnjuje z novimi hišami in novimi prebivalci teh krajev.

Na področju Zgornjih Škofi so ljudje od nekdaj dopolnjevali delo na večinoma majhnih kmetijah, z delom v službi. Mnogi so odhajali na delo v Trst in Milje, nekateri pa so se znašli s prevozništvom in preprodajo živine. Majhne kmetije niso dovoljevale prave živinoreje. Kljub temu pa so dobri gospodarji kupili bolehno ali iztrošeno živino, jo znali pozdraviti ter jo kasneje prodali naprej …

Gospodinje so, ravno tako kot v Spodnjih Škofijah, prale “robo”. Enkrat na teden so hodile po umazano robo z vozovi v Trst in jo prepeljale v domačo vas. Tukaj so se zbrale vaške perice in spravile umazano robo v velike čebre polne vrele vode. Nato so robo posule s pepelom in jo pustile namakati čez noč. Drugi dan so jo odšle spirat na solinski potok pod cerkvijo Kristusa Kralja v Srednjih Škofijah.

Električno napeljavo so Zgornje Škofije dobile zelo zgodaj, še pod Italijo v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Vodovod je prišel med 1969 in 1970, tako da so bili Škofjoti kmalu oskrbljeni z rižansko vodo. Edini problem je bila makadamska cesta, ki pa so jo relativno kmalu asfaltirali, leta 1978, ko je prišel tudi prvi telefonski priključek.

Danes prebiva v Zgornjih Škofijah 745 ljudi v 250 gospodinjstvih.

Leto 1869 1900 1931 1961 1971 1981 2002
Št. preb. 266 456 526 453 509 506 745

Prostorski okoliši 0285, 0286 in 0287.